Prispevek želi s kodikološkim popisom predstaviti podatke o fragmentih srednjeveških rokopisov,
ki so jih uporabili za vezave knjig: te so, z eno samo izjemo, tiskane. Pri večini
fragmentov upravičeno domnevamo, da pomenijo dokazila o izločenih rokopisih, ki so bili
vse dotlej, zvečine do konca 17. stoletja, del zasebnih in cerkvenih knjižnic. Identifikacija
besedil na fragmentih govori o njihovem vsebinskem značaju, dokumentarni popis jih uvršča
v čas in prostor nastanka, evidentiranje starih signatur pa nakazuje na značaj knjižnic tistih
donatorjev, ki so svoje knjige podarili Semeniški knjižnici.