Avtor primerja politične in zgodovinske tradicije v Srednji Evropi in na Balkanu v 19. in v začetku 20. stoletja.
Pri analizi politične kulture v Habsburški monarhiji opozarja na baročno in jožefinsko dediščino močne vloge
vladarja in države, ki ju šele po letu 1867 opazneje omejuje parlamentarni sistem. Pred prvo svetovno vojno se
sicer zahodni in vzhodni del monarhije, kar zadeva stopnjo demokratizacije občutno razlikujeta, toda razvoj
političnega individualizma in strankarskega pluralizma je v obeh precej počasnejši kot na evropskem Zahodu.
V drugem delu razprave, ki se ukvarja z Balkanom, avtor ugotavlja, da se poskušajo novo oblikujoče se elite v
balkanskih krščanskih državah v 19. stoletju v procesu politične modernizacije zgledovati po zahodnih evropskih
državah. Težnje v njihovi politiki so na eni strani liberalne, na drugi pa nacionalistično-populistične. V
srbskem primeru ovira liberalne te‘nje po demokratizaciji predvsem populistična radikalna stranka z dvorom.
Slovenci in Hrvati prihajajo na ta na~in leta 1918 v Kraljevino SHS s tradicijo federalizma in nezaupanja do
močne, centralne državne oblasti, Srbi pa se zavzemajo za centralizirano »nacionalno« državo po zahodnem (francoskem)
zgledu. Glavni vzrok za spore med tremi narodi so nacionalne in državno-politične ideologije in ne
različne politične kulture ali stopnje demokratizacije.