V razpravi avtor obravnava odziv Slovencev in njihove politike na unitaristično in centralistično
ureditev prve jugoslovanske države. Ugotavlja, da je večina slovenskega naroda podpirala
avtonomistično-federalistične zahteve, ki jih je poosebljala najmočnejša slovenska politična
stranka, katoliška Slovenska ljudska stranka, medtem ko je manjšina podpirala unitaristično-centralistično stališče, ki ga je zagovarjala glavnina liberalnega tabora. Avtor opozarja, da je
kljub centralistični državni ureditvi SLS v letih 1927–1929 uspelo vsaj deloma uresničiti samoupravno
odločanje na gospodarsko-socialnem in kulturno-prosvetnem področju v okviru t. i.
oblastí (tedanjih upravno-ozemeljskih enot), podobno pa je bilo tudi v drugi polovici tridesetih
let, ko je imela večino v od notranjega ministra imenovanem banskem svetu Dravske banovine.