Spominske študije so se v zadnjih desetletjih razvile v plodovito interdisciplinarno raziskovalno področje, ki je veliko analitične pozornosti posvetilo tudi socialistični Jugoslaviji in njenemu razpadu. Kljub obstoju večjega števila študij o Jugoslaviji pa je vloga medijev in novinarstva v njenem delovanju bila deležna občutno manj raziskovalne pozornosti. V študiji raziskujeva, kakšno vlogo so te osrednje družbene institucije igrale v vsakodnevnih življenjih prebivalcev Jugoslavije, v kakšni meri so jim zaupali in kako so te vplivale na procese tvorjenja individualnega in kolektivnega spomina Te problematike se lotevava prek analize 96 pol-strukturiranih ustnih intervjujev z medijskimi občinstvi. Intervjuvanci so v socialistični Jugoslaviji živeli večino svojega življenja in so imeli nanjo osebne spomine, zaradi česar so lahko prispevali edinstvene in dragocene vpoglede v to zgodovinsko obdobje, ki bi jih le stežka pridobili na druge načine. Interpretativna analiza intervjujev je temeljila na deduktivnem kodiranju intervjujev, razdelila pa sva jo v tri dele: vsakodnevno uporaba medijev; zaupanje v medije in novinarstvo; in dojemanje jugoslovanske družbe. V študiji sva bila primorana v nekatere posplošitve, kar nama je omogočilo kratek pregled zbranih podatkov, ti splošni zaključki pa nakazujejo tudi nadaljnjo vrednost teh podatkov za prihodnje raziskave. Zbrani podatki v splošnem omogočajo bistveno bolj pestro razumevanje socialistične preteklosti, kot je je ta največkrat deležna v danes pogosto polarizirani javni razpravi.