Članek se osredotoča na proces oblikovanja Združenja neuvrščenih novičarskih agencij in dejavnike, ki so oblikovali njegov razvoj. Avtor pojasnjuje nastanek združenja s tremi skupinami dejavnikov. Prvi so bili interesi in strategije jugoslovanskih političnih elit in novičarske agencije Tanjug. Medtem ko se je Tanjug zanimal za povečanje svojega globalnega dosega in položaja na svetovnem trgu novičarskih agencij, so ga zvezne politične elite videle kot pomembno orodje zunanje politike. Jugoslavija si je že v času pred četrtim vrhom neuvrščenih v Alžiru prizadevala za institucionalizacijo informacijskega sodelovanja, čeprav so bili objektivni pogoji ocenjeni kot minimalni. Drugi dejavnik so spremembe v mednarodnih odnosih, saj se je združenje tiskovnih agencij pojavilo v kontekstu institucionalizacije gibanja neuvrščenih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in njegovih prizadevanj »zanašanja na lastne sile«, da bi države tako izboljšale svoj položaj v svetovnem gospodarstvu in pogajalsko moč v odnosu do razvitih držav. Združenje je zato Tanjugove dvostranske sporazume o izmenjavi novic rekontekstualiziralo v večstranski projekt gospodarskega sodelovanja znotraj gibanja neuvrščenih, katerega cilj sta bili krepitev medsebojnega razumevanja in osamosvojitev od globalnih (predvsem zahodnih) virov novic. Kot tretje pa je razvoj združenja oblikovala institucionalna zgodovina gibanja, saj je bilo združenje zasnovano in institucionalizirano po vzoru že obstoječih oblik gospodarskega sodelovanja. Za spoštovanje decentraliziranega duha gibanja je morala Jugoslavija prikriti svoj angažma pri vzpostavljanju združenja tiskovnih agencij in drugih oblik informacijskega sodelovanja ter jih predstaviti kot večstranske projekte s široko podporo znotraj gibanja neuvrščenih.