Med narodi na Balkanskem polotoku imajo Makedonci posebno mesto. Sorazmerno pozna institucionalizacija, relativno nizko število pripadnikov in izpostavljen strateški pomen ozemlja so ob razrastu agresivnih ideologij sosedov neugodno vplivali na etnični razvoj tega naroda. Prispevek obravnava makedonsko narodno vprašanje v luči sodobnih geopolitičnih odnosov, za katere so značilna močno spremenjena razmerja sil v regionalnem (balkanskem) in globalnem kontekstu. Na prvi pogled je videti, da tvorijo osišče procesov predvsem napeti medetnični odnosi, ki so v že stari albansko-srbski in pozneje nekoliko tudi makedonsko-albanski konfrontaciji že prešli v odprt konflikt. Toda napetosti obstajajo prav tako na ravni grško-albanske in grško-turške polarizacije, potencialno pa tudi bolgarsko-turške. Te napetosti skušajo reševati s sistemom mednarodnega intervencionizma, s katerim je uspelo sicer ustaviti neposredne spopade, ne pa tudi odpraviti razlogov zanje. Zato pa vnaša v južnobalkanski prostor elemente vojaškopolitičnega obvladovanja teritorija. V ta kompleks vstopajo evropski integracijski procesi s konceptom širitve EU, ki prinašajo ponudbo gospodarskopolitične stabilizacije, ki realno delujejo kot vzvodi gospodarskega obvladovanja prostora. Slednje je zelo pomembno, saj se odpirajo opcije gospodarske revitalizacije in deperiferizacije tega prostora. Oba pristopa povečujeta geostrateški pomen makedonskega državnega ozemlja, ki je zaradi neuspešnih modelov regionalne politike prostorsko fragmentirano. Vendar samo po sebi to Makedoncem ne rešuje nobenega izmed eksistencialnih nacionalnih problemov. Nasprotno, zdi se, da jih čedalje bolj spreminja v tarčo in predmet regionalnih in mednarodnih sil. V luči evropskih integracijskih procesov je zato smiselno razmisliti o principih evropske geostrategije in geopolitike: za reševanje zapletenih odnosov na Balkanskem polotoku in širše.