Avtorica obravnava nekatere značilnosti urejanja položaja romske skupnosti v mednarodnih dokumentih in v sprejeti notranji zakonodaji posameznih držav, zlasti glede poimenovanja in definicije, pravnega statusa in opredelitve posebnih ukrepov varstva romske skupnosti. Osrednje mesto med vprašanji, ki opredeljujejo različne pristope k nadaljnjemu razvoju in varstvu romske skupnosti, ima danes v Evropi prav razprava o pozitivni diskriminaciji romske skupnosti na področju izboljšanja neugodnega socialnega položaja ter o posebnih ukrepih za odpravo predsodkov in rasnega sovraštva. V skladu s Priporočilom parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1557 iz leta 2002 o pravnem položaju Romov v Evropi, ki povzema bistvene ugotovitve o pravnem položaju Romov v posameznih državah v Evropi, se avtorica zavzema za to, da seRomom v notranji zakonodaji prizna status narodne manjšine v vsaki državi, kjer živijo, in zagotovijo individualne ter kolektivne manjšinske pravice. Prispevek podrobneje obravnava določbe dveh posebnih zakonov o varstvu manjšin, ki sta bila sprejeta v Srbiji in Črni gori (2002) in na Poljskem (2005), ter temeljita na evropskih standardih manjšinskega varstva. Romi zaradi zgodovinskih okoliščin in odklanjanja večinskega prebivalstva živijo v neugodnih socialnih razmerah in so še vedno marginalizirani ter izpostavljeni predsodkom. V teh dokumentih so Romi obravnavani predvsem kot socialno ogrožena / ranljiva skupina, ki ji mora družba zagotoviti možnosti za vključitev v družbo. V letu 2004 so vrhunski pravni eksperti EU predlagali sprejem posebne ĆDirektive o vključevanju RomovĆ. Ob tem se vsiljuje vprašanje, ali je pravna obravnava Romov kot socialno ranljive skupine zadostna podlaga za uresničitev vizije romskega naroda, ali je to zgolj še ena pragmatična rešitev, ki ne posega v vsebinska razvojna vprašanja, in v ničemer ne ogroža razmerij moči v okviru obstoječih političnih struktur.