Čeprav je bila v ospredju povojne stanovanjske gradnje družbeno usmerjena kolektivna gradnja večstanovanjskih zgradb z blokovsko zazidavo, pa je individualna hiša predstavljala v količinskem pogledu v obravnavanem obdobju najpomembnejši del stanovanjske gradnje. Po poletu v petdesetih letih je gradnja enodružinskih hiš proti koncu šestdesetih let prerasla v pravo manijo, saj je enodružinska hiša postala eden izmed idealov velikega dela Slovencev. Na področju individualne zidave so se v tehničnem, ekonomskem, urbanističnem in arhitektonskem pogledu za uspešne pokazale v mestih oziroma v večjih industrijskih in upravnih središčih ustanovljene stanovanjske zadruge. Te so kot temeljno obliko enodružinske hiše sprejele vrstno hišo v ravnem nizu. Stanovanjsko zadružništvo, ki je bilo v razcvetu v petdesetih in šestdesetih, v sedemdesetih letih pa so ga zaradi ščitenja stanovanjskih podjetij in gradnje stanovanj za trg dušili, je v osemdesetih letih 20. stoletja ponovno oživelo.