Ljubo Sirc je bil član skupine Stara pravda. Leta 1943 je pobegnil v Švico, da bi pojasnil jugoslovanski vladi v begunstvu in britanskim zaveznikom razmere v Sloveniji, vendar ga niso poslušali. Po sprejetju sporazuma Tito-Šubašič se je pridružil partizanom. Po vojni je delal kot tolmač in bil v stiku z britanskimi, ameriškimi in s francoskimi predstavniki v Ljubljani. Poskušal je organizirati tudi politično opozicijo. Ljubo Sirc je bil obtožen vohunjenja in izdaje ter v tako imenovanem Nagodetovem procesu obsojen na smrt. Pozneje je bila njegova kazen znižana na dvajset let prisilnega dela. Leta 1954 je bil po sedmih letih in pol izpuščen. Ker ga je tajna policija hotela prisiliti v sodelovanje z njo in ker ni našel zaposlitve, je pobegnil iz Jugoslavije in odšel v Veliko Britanijo, kjer je služboval kot profesor ekonomije v Glasgowu. V Jugoslavijo se je prvič vrnil šele po 34 letih. Njegova obsodba je bila razveljavljena, kljub temu pa mu je bil vrnjen le majhen del osebnega in družinskega premoženja. Leta 1992 je bil Sirc predsedniški kandidat Liberalne demokracije Slovenije.