V članku avtor sumarično podaja nekatere doslej neznane ali v slovenskem glasbenem zgodovinopisju še neupoštevane podatke o skladateljih, za katere ime ali deželno poreklo razkrivata, da so bili doma na Slovenskem. Nadrobneje se ukvarja s tremi imeni, z Jurijem Sladkonjo (Slakany itd.), z Jurijem Prennerjem in Jurijem Knezom (Kness itd.), k znanemu opusu Gabrijela Plavca (Plautz itd.) pa dodaja nek doslej nezapažen rokopisno ohranjen motet. Vsi ti skladatelji so delovali na tujem. Svojo razpravo sklenja avtor z oceno kompozicijskega snovanja tega časa na Slovenskem in prihaja do sklepa, da je velika skromnost ohranjenega gradiva te vrste tudi odraz dejanskega stanja.