Avtor razpravlja o umetniško-oblikovni obdelavi piranskega statuta leta 1384. Poleg odlične pisave je opazil, da je jezikovni oblikovalec kodeksa razbil monotonost stare glagolske oblike »statuimus« in poiskal 36 drugih imperativnih glagolov. To mu je omogočilo, da je v statute vpletel 4 akrostihe, ki doslej niso bili opaženi. V prvi knjigi beremo: GRACIA SANCTI SPIRITVS ASSIT PRICIP. V šesti knjigi beremo: MARCVS CAVIANO SCRIPSIT HOC STATVTVM. Sedma knjiga podaja abecedni akrostih, osma in deveta pa nadaljujeta akrostih šeste knjige takole: GERIVS BANO, PETRVS DE SALONO, EGORGIVS (napačno za Georgivs) DE MAFEO CAPITA STATVTARIORVM. S tem se je Caviano proglasil za dejanskega avtorja statuta, svoje tri kolege pa za umetniške oblikovalce začetnih črk.