Historiat tkalnice tapiserij v Virantovi palači v Ljubljani (1897—1909) obravnava ustanovitev, delovanje in razloge za njen razpust. Bila je ena izmed mnogih manjših manufaktur (največ 20 tkalk, izučenih na tečaju ob ustanovitvi), kakršne so na prehodu iz 19. v 20. stoletje ustanavljali po vsej Evropi v okviru gibanja za prenovo ustvarjalnega rokodelstva. Delavnica je bila urejena po vzoru tkalnice v Scherrebeku (Schleswig-Holstein). Ustanovitelj je bil najstarejši denarni zavod na Slovenskem Kranjska hranilnica, ki je za delavnico v desetih letih namenila okoli 106.600,00 kron dotacije. Sprva je ljubljanska tkalnica kot ena prvih takšnih delavnic v avstroogrski monarhiji uživala tudi podporo avantgardnih umetniških in nekaterih uradnih krogov na Dunaju, vendar so ji splošnoveljavne in posebne okoliščine onemogočile osamosvojitev in razvoj. Čeprav je dokumentacija izredno pomanjkljiva, je bilo mogoče ugotoviti vrsto uglednih likovnikov, ki so prispevali kartone za tapiserije (E. Vollbehr, R. Hammel, R. Frank, B. Paul in drugi), predstavljene tudi na mnogih velikih razstavah (t. i. rimske razstave Avstrijskega muzeja za umetnost in industrijo, svetovna razstava v Parizu 1900, razstavi umetne obrti v Londonu in Torinu).