V pričujočem prispevku avtor obravnava malo raziskana prizadevanja prekmurskih luteranov o mobilizaciji lastnih gmotnih sredstev za šolanje naraščaja. Podrobneje osvetljuje obseg in vsebinskost treh štipendijskih ustanov, ki so jih oporočno priklicali v življenje trije ugledni prekmurski Slovenci — Matija Temlin, Adam Farkaš in Nikolaj Gomboc. Čeprav so bile vse tri ustanove v glavnem namenjene slovenskim mladincem, je bila zavoljo tujega upravljanja njihova namembnost sorazmerno malo upoštevana odnosno spoštovana.