logo

/

Dogodki

/

Predavanja

Odstiranje slovenskih zemljepisnih imen

Avtor(ji):Silvo Torkar
Soavtor(ji):Lilijana Žnidaršič Golec (mod.)
Leto:2019
Založnik(i):Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:video
Ključne besede:etimologija, imenoslovje, krajevna imena, etymology, onomastics, place names
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Silvo Torkar je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna

Datoteke (1)
Opis
Doktoriral je leta 2011 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 2012 in 2017 je bil na ZRC SAZU izvoljen v naziv znanstvenega sodelavca. Študijsko se je izpopolnjeval v Tbilisiju in Krakovu. Posveča se vprašanjem slovenskega in slovanskega diahronega imenoslovja. Od leta 2003 je član Komisije za onomastiko pri Mednarodnem slavističnem komiteju. Zaposlen je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, kjer se v Sekciji za etimologijo in onomastiko ukvarja z raziskovanjem slovenskih zemljepisnih imen in priimkov. Pod njegovim uredništvom je leta 2015 izšla večjezična tematska številka revije Linguistica z naslovom Slovanski jeziki v stiku z neslovanskimi: diahroni onomastični pogled.
Metapodatki (11)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/41338
    • naslov
      • Odstiranje slovenskih zemljepisnih imen
    • avtor
      • Silvo Torkar
    • soavtor
      • Lilijana Žnidaršič Golec (mod.)
    • predmet
      • etimologija
      • imenoslovje
      • krajevna imena
      • etymology
      • onomastics
      • place names
    • opis
      • Z zemljepisnimi imeni imamo v mislih krajevna, vodna, gorska in ledinska imena. Najširše vzeto so zemljepisna imena nastala iz treh virov: iz občnih imen, iz osebnih imen in iz drugih zemljepisnih imen. Z jezikovnega vidika je največ imen domačega, slovanskega izvora, majhen del imen pa je substratnih (iz izginulih jezikov), adstratnih (iz sosednjih jezikov) in superstratnih (iz jezikov kolonistov). Zgodovina njihovega raziskovanja se začenja s Franom Miklošičem, utemeljiteljem slovanskega imenoslovja sploh, nadaljuje pa s Pintarjem, Štrekljem, Skokom, Ramovšem, Bezlajem, Čopom, Merkujem, Majdičem, Šeklijem, Snojem in Repanškom, a tudi s Kranzmayerjem, Lessiakom in Kronsteinerjem. Zaradi številnih inovacij v glasoslovnem razvoju slovenskega jezika so za etimologiziranje zemljepisnih imen velikega pomena historični zapisi, brez upoštevanja katerih so celo vidni jezikoslovci prihajali do napačnih rezultatov. V predavanju bodo predstavljene nove etimologije nekaterih slovenskih zemljepisnih imen.
      • Doktoriral je leta 2011 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 2012 in 2017 je bil na ZRC SAZU izvoljen v naziv znanstvenega sodelavca. Študijsko se je izpopolnjeval v Tbilisiju in Krakovu. Posveča se vprašanjem slovenskega in slovanskega diahronega imenoslovja. Od leta 2003 je član Komisije za onomastiko pri Mednarodnem slavističnem komiteju. Zaposlen je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, kjer se v Sekciji za etimologijo in onomastiko ukvarja z raziskovanjem slovenskih zemljepisnih imen in priimkov. Pod njegovim uredništvom je leta 2015 izšla večjezična tematska številka revije Linguistica z naslovom Slovanski jeziki v stiku z neslovanskimi: diahroni onomastični pogled.
    • založnik
      • Arhiv Republike Slovenije
      • Inštitut za novejšo zgodovino
    • datum
      • 2019
      • 17. 04. 2019
    • tip
      • video
    • jezik
      • Slovenščina
    • pravice
      • licenca: ccByNcSa