Vloga Antona Korošca pri potrjevanju jugoslovanskega konkordata in med t. i. konkordatsko krizo (1935–38) kaže na precejšnjo politično previdnost in osebno angažiranost v korist konkordata. Pri Korošcu je v obravnavanem obdobju opaziti, da mu duhovniški poklic v politiki postaja vse večje breme. V konkretnem primeru je Sveti sedež od njega kot notranjega ministra in katoliškega duhovnika pričakoval največ ter ga tudi najbolj grajal, zlasti ko je osebno preklical ratifikacijo konkordata v senatu. Obtožili so ga tudi jugoslovanski škofje, kar je zanj predstavljajo izredno osebno stisko.