Prispevek predstavlja kritični odnos pisatelja Ivana Cankarja (1876–1918) do politike Avstro-Ogrske in njegova javna prizadevanja za enakopravno skupnost jugoslovanskih narodov v letih pred izbruhom vélike vojne, ko so napredne intelektualce, tudi Cankarja, preganjali zaradi njihovih stališč. Opisuje pisateljevo služenje vojske v Judenburgu leta 1915, predvsem pa njegovo umetniško besedo v letih vojne. V zbirki črtic Podobe iz sanj (1917), napisani v okoliščinah stroge državne cenzure, Cankar zavrača vojno in nasilje ter izrazi vizijo svetlejše prihodnosti slovenskega naroda. Odmev grozot vojne v doživljanju vojakov in civilistov je velika tema v delih številnih evropskih, pa tudi ameriških pisateljev, pesnikov in zgodovinarjev, med katerimi so bili nekateri tudi sami vojaki. Članek ugotavlja podobnosti in razlike v njihovi rabi ironije, spiritualizaciji vojne, pogovorih z mrtvimi in apokaliptični motiviki ter išče odgovor na vprašanje, ali obstajajo razlike in podobnosti v pisanju in v recepciji literature pesnikov, ki so o vojni pisali kot civilisti ali kot vojaki na fronti.