V drugi polovici 18. stoletja sta vse avstrijske dežele zaznamovali dve ideji – razsvetljenstvo in prostozidarstvo. Ker je bil to čas, ko je imela pisana = tiskana beseda monopol pri razširjanju idej, so člani lož potrebovali posrednike – tako tiskarje kot knjigotržce. Ti so bili zadnji člen v verigi in so torej nosili tudi največje tveganje pri razširjanju literature, ki ni bila vedno v skladu z državnimi normami. Po pregledu biografij in knjigotrške ponudbe smo lahko ugotovili, da je bilo v nekaterih mestih kar polovico knjigarnarjev članov lož ali vsaj somišljenikov. Njihovo število v prostozidarskem združenju je majhno, a če pogledamo z druge strani – število knjigarnarjev prostozidarjev je pa veliko.