Osrednji predmet razprave so redovne skupnosti in njim sorodne družbe na slovenskih tleh od okrog leta 1500 do radikalnih reform v osemdesetih letih 18. stoletja. Obravnavane so kot celota, kot segment katolištva, ki ga je v prvih desetletjih zgodnjega novega veka zaznamovala protestantska reformacija, v zadnjih desetletjih te dobe pa omejila in ogrozila razsvetljenska politika Dunaja in delno Benetk. V vmesnem, v povprečju stoletje in pol trajajočem obdobju razcveta so redovne ustanove z raznovrstnimi dejavnostmi dopolnjevale, marsikje pa tudi presegale vlogo svetne duhovščine. Ves ta čas sta poskušali redovništvo okvirjati najvišja cerkvena in svetna, deželnoknežja oblast, vsaka v skladu s svojimi pogledi: prva zlasti z uveljavljanjem tridentinskih odlokov, druga pa kot zaščitnica in nazadnje predvsem porabnica njegovih gmotnih dobrin.