V letošnjem poletju je naš kolega in prijatelj dr. France Kresal dopolnil osemdeset let. Leta so častitljiva, prav tako tudi osebnost Franceta Kresala. Kot pisec sem seveda v dilemi, katero od njegovih lastnosti postaviti v ospredje. Tako strokovna kot osebnostna plat sta pri njem enako pomembni, pravzaprav se dopolnjujeta. V času najinih skupnih let na Inštitutu za novejšo zgodovino in tudi zaradi tesnega sodelovanja sem imel priložnost spoznati obe omenjeni plati. Vsaka je imela svoj čas in svoj značaj. Na začetku sva bila v razmerju mentorja in mladega raziskovalca, kasneje sva postala sodelavca in prijatelja. France Kresal je s toplino svoje osebnosti znal ustvariti prijetno vzdušje, zato sem bil redni gost v njegovi pisarni. Če sem potreboval nasvet ali samo vsakodnevni pogovor, mi je bil vedno pripravljen prisluhniti. Pa ne samo to, takoj je ponudil kavo in cigareto, da je pogovor laže stekel. France Kresal je za svoje sogovornike vedno našel čas in dobro besedo. Znal je poslušati z razumevanjem, toda znal je tudi stvarno presojati sogovornikova stališča in ta tudi nedvoumno izraziti. V spominu mi tako ostajajo pogosti in dolgi pogovori o gospodarski zgodovini, metodoloških vprašanjih, o načinih izogibanja prehitrih in všečnih sklepov, ter na nujnost potrpežljivega, dolgoročnega in vztrajnega raziskovalnega dela. V časih, ko smo vsi vpeti v take ali drugačne sciento/bibliometrične metodologije vrednotenja našega dela in se čas vrti bistveno hitreje, si je vse to težko predstavljati. V najinih pogovorih niso izostala niti vsakodnevna življenjska vprašanja, zadrege, izkušnje in preizkušnje v preteklosti in sedanjosti, ki prispevajo k zorenju zgodovinarja. Vedno znova me je presenečal njegov občutek za tegobe »malega človeka«, za kmeta ali delavca, kar vse je prisotno tudi v njegovem raziskovalnem opusu. Tako razumevanje tudi pojasnjuje, zakaj se je usmeril v preučevanje socialne politike.