Članek preučuje »duh leta 1914« v Habsburški monarhiji – mit, da je v prvem poletju velike vojne, ko so bili vojaki poslani v boj proti srbskim in ruskim sovražnikom, celoten imperij preve-valo navdušenje. Pojasniti skuša, koliko je bilo to razpoloženje spontano, koliko pa so ga z vrha usmerjale državne oblasti. Ugotavlja, da sta ob mobilizaciji oba navedena dejavnika vplivala drug na drugega. Prek izkušenj različnih udeležencev si prizadeva prikazati dejansko raznolikost čustev v prvih tednih bojev. Številni mladeniči so se priglasili v vojsko v pričakovanju pustolovščin, veliko monarhističnih patriotov ali nacionalistov je videlo vojno kot priložnost za »preporod« svo-jih ciljev, tisk pa je skoraj soglasno trdil, da javnost podpira vojno. Vendar se je za to fasado upanja skrivalo prav toliko prestrašenih ljudi, zlasti med starejšimi. Stroga cenzura poročanja, uvedena na začetku vojne, je prikrivala te negativne odzive, vendar jih lahko najdemo v dnevnikih in spomi-nih iz tega obdobja. Iz njih je tudi razvidno, da je bilo začetno navdušenje kratkotrajno. Številni vojaki so hitro izkusili vojne grozote, zlasti na vzhodu, in travmatična doživetja so jih popolnoma spremenila. Na domači fronti je šok sledil malo kasneje, ob prihodu seznamov žrtev in beguncev. Do oktobra leta 1914 so prvotna pričakovanja, izražena v začetnem »duhu«, že začela bledeti. Država se je morala soočiti z možnostjo totalne vojne, v kateri je bila njena sposobnost, da zaščiti prebivalstvo, na usodni preizkušnji