Leta 1967 je eden najvplivnejših evropskih tednikov – nemški Spiegel objavil daljši članek z naslovom Ein halbes Jahrhundert nach Bronsteins Geburtstags-Putsch. Spiegel je popisal dogajanje iz leta 1917 in sklenil: "To je bila 'Velika socialistična oktobrska revolucija'. V komunističnih državah – to danes pomeni pri eni tretjini človeštva – velja za rojstvo novega, boljšega sveta in novega, boljšega človeka." Revolucija in razvoj sovjetskega imperija sta tedaj vznemirjala … Po petdesetih letih je bilo povsod po svetu več kot očitno, da je tisto simbolično vkrcanje na vlak v Švici pretreslo politično, gospodarsko in kulturno arhitekturo sveta. Ameriški New York Times je takrat prvič po izbruhu revolucije na ozemlje SZ poslal posebno skupino novinarjev, ki je tedne potovala po neskončno deželi in pisala o posledicah oktobra 1917. Slovensko zgodovinopisje je tedaj pripravilo velik simpozij 50. obletnica oktobrske revolucije in 30. obletnica ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije. Globalni pogled na ruski Oktober je v letu 1967 vsekakor bil zelo različen (in razumljivo odvisen od politične in blokovske ureditve sveta), a hkrati v nekaj važnih točkah enoten: Pomena dogodka izpred pol stoletja ni nihče zanikal, nihče ni ob njem zamahnil z roko. Prevladovalo je prepričanje, da Rusija in del sveta po oktobru 1917 nista več bila enaka, "po starem" dejansko ni šlo več naprej. Del zgodovine revolucije je nedvomno tudi spreminjajoč pogled nanjo, zato si ga velja podrobneje pogledati, saj bomo le tako bolje razumeli njene globalne učinke in osmišljali današnja in prihodnja politična stališča. Med letoma 1917 in 1924 so po skoraj vsej zemeljski obli izhajali podlistki in komentarji o svetovnem pomenu dogajanja v Rusiji. Računalniški iskalnik po New York Timesu najde pod geslom Russian Revolution v letih 1917–1919 kar 1979 zadetkov. Množičnemu ocenjevanju so se pridružili tudi številni pisci s slovenskega ozemlja. Želji, podati svojo oceno, se niso mogli upreti v nobenem političnem taboru (ne liberalnem, ne katoliškem, ne marksističnem), pri nobeni politični skupini. Tedaj sploh ni šlo za komunizem, so pisali, marveč za veliko več, za prekrajanje (preoblikovanje) človeka. Revolucija je odprla neslutene možnosti. Na Slovenskem so nanjo sprva zrli v pričakovanju boljšega (četudi zavedajoč se nevarnosti), konec tridesetih let pa se je ocena zaostrila. Časniki so ugotavljali, da je komunizem "le utopija", v slovenskem katoliškem političnem taboru so zapisali: "Rdeči paradiž na zemlji je v resnici ves rdeč – od prelite človeške krvi." Po drugi svetovni vojni se je ocenjevanje ruskega oktobra v Sloveniji in nasploh v Jugoslaviji precej spremenilo. Če je pred letom 1945 opazovalec lahko spremljal številne kritične, a tudi pozitivne ocene revolucije, prvih odtlej ni bilo več najti. V prvem obdobju po koncu vojne so prevladovale le panegirične hvalnice in nekritični hvalospevi. Po sporu z Informbirojem leta 1948 je nato razumljivo prišlo do delnega preobrata, ki pa v bistvu ni zadeval idejnih prvin ruskega Oktobra. Jugoslovanska državna in partijska ideologija se namreč oktobrski revoluciji nista odrekli. Ta je ostajala eden od fundamentov sistema, v šolskih učbenikih je bila predstavljena v najsvetlejši luči, proslave o Oktobru pa so se v šolskih avlah odvijale vse do konca osemdesetih let. Informbirojevski prelom se je morda še najbolj kazal v zgodovinopisju, ki ni kazalo resnejšega interesa po proučevanju dogajanja leta 1917 (razen leta 1967). Jugoslovanska in slovenska optika je seveda bila čisto drugačna od tiste v na Zahodu in v ZDA. O tem, kakšno mnenje o Oktobru je bilo uveljavljeno med ljudmi v Sloveniji, lahko le ugibamo, a sklepajoč po tem, da so bile prvine ruskega Oktobra vtkane tudi v narativ jugoslovanske revolucije, lahko trdimo, da mu je bilo naklonjeno. V javnomnenjskih anketah (od leta 1968) se je Sovjetska zveza kot država po svojih lastnostih in priljubljenosti vseskozi uvrščala zelo visoko. Do večjih sprememb v odnosu do ruskega Oktobra tako na globalni kot na slovenski ravni je prišlo konec osemdesetih let, ko se je zamajala bipolarna ureditev sveta. Ob sedemdeseti obletnici revolucije, leta 1987, je Mihail Gorbačov dejal: "The changes taking place in the country today probably constitute the biggest step in developing socialist democracy since the October revolution." S to oceno se nedolgo – le tri leta – kasneje soglašali domala vsi svetovni politiki in mediji. Leto 1990 so unisono razglasili za The Year of the People, za najbolj prelomno leto po letu 1917. In zdi se, da je takrat, leta 1990, bilo zadnje leto, ko je ruski Oktober še imel veljavo svetovnega in epohalnega dogodka. Njegova izzivalna moč je nato začela zginevati. Ruski oktober danes tako deluje "včerajšnje", kot daven dogodek, čigar posledice so se že razblinile. Skoraj nihče – ne v Evropi ne v Rusiji – ne ve, kako se – če sploh – opredeljevati do velikega dogajanja leta 1917. Tako (navidezni?) zlom ruskega imperija kot sama revolucija leta 1917 sta izgubila privlačnost. Ugotovimo lahko, da je odnos do dogodka izpred 100 let gotovo v senci aktualnega političnega dogajanja, kakor je ne nazadnje vselej bil, a z eno bistveno razliko – dogodek do devetdesetih let ni bil spregledan. In to veliko pove o času, v katerem živimo. Kakor da so se velike možnosti, ki jih je po mnenju številnih opazovalcev odprla revolucija, z letom 1990 dokončno izčrpale. Bo nekoč izginila tudi privlačna moč dogodkov iz let 1989, 1990 in 1991? Le na naslednji Year of the People je treba počakati.