Ruska revolucija, popularno imenovana Oktobrska revolucija, se je dejansko začela februarja – marca leta 1917 z ukinitvijo ene od najstarejših monarhij v Evropi in z uvedbo deljene vladavine začasnega odbora Dume ("Začasna vlada") in "Sovjetov odposlancev delavcev in vojakov. " Do sredine oktobra 1917 je Vojaškorevolucionarni odbor Petrograjskega sovjeta že nadzoroval rusko prestolnico. Aretacija večine ministrov nemočne Začasne vlade v Zimski palači v Petrogradu ponoči 26. oktobra in strel s slepim nabojem s križarke "Avrora" sta bila le epizoda, ki so ju propagandno napihnili v simbola slavne revolucije v največji evropski državi. Prevzem oblasti v Moskvi in drugod po državi pa je bil veliko težji, bolj nasilen in krvav. Ruska revolucija se je zaključila šele leta 1921 z zmagami ruskih "boljševikov" in Rdeče armade v krvavi državljanski in drugih vojnah. Te vojne, drugo nasilje, lakota in epidemije na ozemlju propadlega cesarstva so terjali v štirih letih nekaj milijonov smrtnih žrtev. Ruska revolucija je pretresla tedanjo politično ureditev v Evropi, ki jo je že pred tem hudo razmajala prva svetovna vojna, kar se je izrazilo tudi v propadu še treh velikih cesarstev – avstroogrskega, nemškega in otomanskega. Za razliko od drugih prevratov je Ruska revolucija pozivala k popolni odpravi svetovnega kapitalizma in imperializma ter k uvedbi brezrazrednih družb v svetovni federaciji sovjetskih republik kot koraka k odpravi države. Ruska revolucija je odmevala v svetu na več načinov. Njen najbolj neposredni mednarodni odtis se je v naslednjih treh desetletjih izrazil v: (1) nastanku političnih, ekonomskih in družbenih sistemov, podobnih sovjetskemu, ki so jih na druge dežele razširili predvsem ruski oz. sovjetski komunisti; (2) vplivu na politično sceno v več drugih državah, ki se je izražal v nastanku komunističnih partij in v protikomunistični reakciji; (3) vzpostavitvi nekaj avtohtonih komunističnih režimov, ki so vsaj delno posnemali sovjetski sistem. V sedmih desetletjih od zmage v svoji domovini Ruska revolucija ni odpravila ne svetovnega kapitalizma in ne same države, povzročila pa je velike geopolitične spremembe, predvsem v Evropi in Aziji. Strah pred komunizmom je posredno pomagal reformirati grobi kapitalizem na Zahodu v smeri bolj humane socialne države. Število "socialističnih" držav, seštevek njihovih ozemelj in prebivalstva so dosegli svoje vrhunce kmalu po 40. obletnici Ruske revolucije, ki so jo v novembru 1957 slovesno obeležili v Moskvi. Ruska revolucija je poleg tega prispevala k dekolonizaciji v Aziji in Afriki. Po sedmih desetletjih od zmage pa so bili v zadnjem desetletju 20. stoletja, večinoma po mirni poti, odpravljeni komunistični sistemi v sami Rusiji, vseh drugih nekdanjih republikah Sovjetske zveze (z morebitno izjemo Belorusije), vseh drugih vzhodnoevropskih državah (vključno z Vzhodno Nemčijo) ter Mongoliji. V primerjavi z vrhuncem okrog leta 1960 se je število "socialističnih" držav v svetu tako skrčilo za dve tretjini na sedanjih pet, od teh na štiri v Aziji in eno v Latinski Ameriki. Kot posnemovalci ruskih komunistov so se izkazali predvsem komunisti v Vzhodni Aziji. Svojevrstna, močno militarizirana imitacija sovjetskega sistema v Severni Koreji priteguje danes pozornost svetovne javnosti predvsem s svojim razkazovanjem jedrske in raketne oborožitve. Veliko bolj politično in gospodarsko uspešni kitajski komunisti so povezali politične poteze, povzete po sovjetskem sistemu (vladavino komunistične partije, uradno marksistično ideologijo, množične rituale, rdeče zastave, peterokrake zvezde in druge simbole), s tržno ekonomijo, veliko vlogo zasebnega domačega in tujega kapitala ter visoko ekonomsko neenakostjo. Za ruske in druge vzhodnoevropske režime pa je bilo usodno, da se niso odrekli protitržnim marksističnim dogmam in vztrajanju na avtoritarnem oblastem monopolu. Razpadu SZ, ČSSR in SFRJ sta botrovala tudi od zgoraj vsiljeni model fasadnega etnofederalizma in zgrešeno verovanje, da socializem odpravlja nacionalna protislovja. Še posebej v Evropi so dediščino in simbole Ruske revolucije politično diskreditirali avtoritarni vzhodnoevropski komunistični režimi in še posebej totalitarni režim v Sovjetski zvezi, katere gospodarstvo ni zdržalo tekme z razvitim Zahodom. To je bil temeljni razlog, zakaj so v Ruski federaciji odpravili praznovanje 7. novembra. Ruska revolucija je tako postala predvsem tema za zgodovinarje, druge družboslovce in umetnike.