V sodobnem zgodovinopisju se je razlaganje ruskih revolucij iz leta 1971 zelo spremenilo. Izraz razpad imperija ali celo dekolonizacija se je trdno zasidral v repertoarju interpretacij leta 1917 ali pa celo izrinil pojem revolucije iz razlag tega zgodovinskega trenutka. Na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz revidiranja ruske zgodovine pred letom 1917, in koncepta imperija se v novi interpretaciji dogodkov iz leta 1917 poudarjajo nacionalnost in nacionalna gibanja namesto razreda, državljanska vojna je preoblikovana v etnični konflikt ali kolonialno vojno, kontinuiteta ruske imperialne politike in suverenosti pa ima prednost pred revolucionarnimi spremembami. Besedna zveza razpad imperija postavlja v središče zgodovinske razlage drugačno zgodovinsko silo, in sicer nacionalizem, ob predpostavki, da ima nacionalizem sicer krajši zgodovinski obstoj, vendar večjo moč, kar zadeva uničenje imperijev. Prispevek obravnava zgodovinsko dinamiko zgodnjega dvajsetega stoletja v Ruskem imperiju in osvetljuje procese nacionalizacije politike med revolucijama leta 1905 in 1917. Avtor hkrati trdi, da so se vzporedno s procesi nacionalizacije politike razvijali procesi redefiniranja imperialne suverenosti in raznolikosti, ki so jih oblikovale univerzalistične zahteve. Razprave o pomenu imperialne suverenosti in državljanstva je spremljalo uveljavljanje novih idej o avtonomiji in federalizmu, ki so služile kot nova načela reformiranega političnega reda. Razprava o problematiki nacionalnosti in ozemlja je bila prepletena z vprašanji glede socialnega reformizma in razrednih napetosti. Avtor pri obravnavi prostora javne, parlamentarne in strankarske politike zaznava razvoj novega političnega imaginarija imperija in ta diskurz poveže s sovjetsko prakso federalizma. Obdobje po koncu prve svetovne vojne na področju severne Evrazije (ki ga sestavljajo nemški, habsburški, ruski in osmanski imperij) se je vedno obravnavalo ločeno od zgodbe kolonialnih imperijev tistega časa. Slednji so se ohranili in celo razširili svoja ozemlja na račun poraženih sil v prvi svetovni vojni. Obdobje med svetovnima vojnama v zgodovini kolonialnih imperijev je čas modernizacije imperijev in prilagajanja čedalje večjemu poudarjanju nacionalizma in samoodločbe. Prva svetovna vojna je za severnoevrazijske imperije pomenila končno točko obstoja. Vendar nove raziskave zgodovinskih poti severnoevrazijskih imperijev kažejo, da bi bilo mogoče spet povezati ti dve ločeni zgodbi. Živahno področje raziskovanja kratke zgodovine nemškega kolonializma je omogočilo pomembno razumevanje kontinuitete nove kolonialne politike po letih 1914 in 1918 v smislu novoopredeljenega občutka nemškosti v weimarskem obdobju in prenosa rasnih in kolonialističnih stališč v nemško politiko do Vzhoda med svetovnima vojnama. Revizionistična ocena habsburškega imperija obravnava načelo nacionalnosti kot izhajajoče iz modernizirajočih politik habsburškega imperija ter kot integralno in neantagonistično pojmu imperialne družbe. Ta ocena ugotavlja tudi kontinuiteto imperialnih vzorcev po letu 1918 v obliki izgradnje novih nacionalnih držav in odnosa mešanega prebivalstva teh držav do novih oblasti. Nova interpretacija propada osmanskega imperija jemlje kot izhodišče armenski genocid. V nasprotju s pričakovanji, da sta prvi genocid v zgodovini povzročila zmagoslavni nacionalizem in etnično sovraštvo, se pri tej razlagi počelo tega dogodka pripisuje kompleksnemu razvoju mladoturške politike, katere cilj je bil hkrati ohraniti in preoblikovati imperij. S primerjalnega vidika teh revizionističnih interpretacij "dokočnega" propada severnoevrazijskih imperijev se zdi, da ruski primer ne odstopa, ker ni bilo jasnega prehoda v hegemonijo nacionalne države kot najpomembnejše politične in mednarodne norme postimperialnega sistema. Vendar je rusko-sovjetski primer poseben s stališča kombinacije socialistične revolucije (in svetovnega revolucionarnega imaginarija) s federalistično preureditvijo postimperialnega prostora.