V prispevku se bom lotil problema nacionalizacije prebivalstva, ki je bilo med leti 1908 in 1914 v Kraljevini Hrvaški in Slavoniji uradno kategorizirano kot »pravoslavno« prebivalstvo, ki govori »hrvaško-srbski« jezik. Razumevanje te teme je v zgodovinopisnih opisih še zmeraj konceptualizirano znotraj interpretativnega okvira, ki ga določajo »etnicistične« predpostavke. V tem smislu sledijo ti opisi trditvam večine srbskih nacionalnih aktivistov iz obdobja druge polovice 19. stoletja, ki so poudarjali etnično edinstvenost »srbskega prebivalstva« na področju Kraljevine Ogrske in s tem tudi na Hrvaškem in v Slavoniji. Srbski nacionalni aktivisti so uporabili legitimnost verske in izobraževalne avtonomije srbske pravoslavne cerkve na Ogrskem za razvoj različnih etnično določenih kulturnih, političnih in ekonomskih organizacij, in jih pri tem identificirali »nacionalno domovino«, Kraljevino Srbijo. Ta zadnja prvina se je izkazala za zelo pomembno na začetku 20. stoletja, ko je prišlo do korenite transformacije mednarodnih političnih odnosov, Avstro-Ogrska in Kraljevina Srbija pa sta na področju Balkanskega polotoka soočili nasprotujoče si državne interese. V kompleksni interakciji političnih interesov so osrednja državna oblast na Dunaju, madžarske oblasti, kakor tudi segmenti hrvaške politične scene poskušalii nadzorovati ali celo preprečiti »pravoslavnemu« prebivalstvu, da bi postalo »srbsko«. Pri tem so trdili, da je bila »srbska« oblika identifikacije uvožena iz Srbije, in da jo promovirajo srbska država in njeni predstavniki na Hrvaškem in v Slavoniji. Vendar pa je, v nasprotju s tem, ta tip diskurza in delovanja samo še bolj poudarjal retoriko etnicizma kot naravne oblike samozavedanja in na ta način prispeval k reifikaciji etničnih skupin kot osrednjih družbenih oblik. Iz tega ozira bi želel, s pomočjo sodobnejše literature in arhivskih virov, pogledati, do kolikšne mere se je v obdobju med aneksijsko krizo in prvo svetovno vojno izvršila nacionalizacija »pravoslavnega« prebivalstva, oziroma bolje, premisliti, ali sploh lahko govorimo o kategorijah »pravoslavnega« in »srbskega« prebivalstva kot skupnih in najpomembnejših identifikacijskih markerjih prebivalstva, ki je v tem prostoru presegalo pol milijona, ne da bi ob tem rabili nadvse niansiran in situacijsko ozaveščen jezik. V prispevku se bom zato osredotočil na oblikovanje etničnih kategorij, ter na prikaz okoliščin, v katerih je prišlo do njihove uvedbe, na opis osrednjih zagovornikov uvajanja, in na recepcijo uvajanja v širših družbenih krogih.