Izhodiščna podmena tega prispevka je, da – kot so med drugim poudarili Michael Foucault, Ian Hacking in Theodor Porter – statistike preprosto ne gre razumeti kot zgolj deskriptivne znanstvene discipline, ampak (tudi) kot performativno dejavnost v smislu vednost-oblast, oziroma kot način vzpostavljanja državne racionalnosti. V svojem prispevku želim raziskati performativno vlogo statistike v izgradnji nacije v Civilni Hrvaški in Slavoniji v drugi polovici 19. stoletja. Tega se bom lotil z analizo tekstov priznanih hrvaških statistikov Petra Matkovića, Milovana Zoričića in Frana Vrbanić, pa tudi s pregledom teoretičnih stališč vodilnih avstrijskih statistikov, še posebej Karla Czoeringa, ki so vzpostavili temelje avstrijske etnografske in nacionalne statistike. Prav tako bom pregledal tudi prakse popisovanja prebivalstva, ki so jih v različnih obdobjih izvajali različni uradi, tako centralni kot lokalni. S tem pristopom želim podčrtati različna prizadevanja za izgradnjo nacije, kakor tudi dvomnosti, ki so bile prisotne pri tovrstnih prizadevanjih. Medtem ko je osrednji statistični urad na Dunaju (predvsem v času neoabsolutizma) želel dekonstruirati porajajoče se periferne nacionalne identitete, so nastajajoče hrvaške statistike poskušale, prav obratno, zavreti tovrstna prizadevanja. Na ta način sta se oblikovala dva razhajajoča se koncepta: prvi je temeljil na težnji po uveljavitvi hrvaškega nacionalnega označevalca, medtem ko je drugi koreninil v jugoslovanski ideologiji. Ta dejstva kažejo na tesno prepletenost statistike in politike, bodisi osrednje imperialne bodisi periferno nacionalne. Razvoj statistike na obrobju je v tem smislu mogoče razumeti kot orodje centralizacije in hkrati kot vir za vzpostavitev periferne nacionalne proti-politike.