Do devetdesetih let 19. stoletja je večina javnih zadev, ki so se nanašale na slovaško elito, imela izvor v majhnem mestu Turčianský Sväty Martin v županiji Turiec in pri tem temeljila na dlje časa trajajočem programu, ki je bil oblikovan v letu 1861 in se je – v značilnem pristopu iz poznih štiridesetih let 19. stoletja – osredotočal na jezikovno in nacionalno posebnost Slovakov v odnosu do Čehov in Madžarov. V začetku 20. stoletja pride do zamenjave generacij, ta zamenjava pa korenito spremeni osrednjo ost javnih in družbenih aktivnosti skupnosti izobraženih Slovakov. Tovrstna evolucija sovpada in je obenem tudi pod vplivom tujih izkušenj, s katerimi se je imela ta generacija priložnost soočiti v času študija na habsburških univerzah (še zlasti v čeških deželah) oziroma v tujini. Prav tako je temeljila na dolgotrajnih družinskih vezeh in zavezništvih ter dinamični lokalni oziroma regionalni solidarnosti. V prispevku bomo preučili, kako in do kakšne mere so ti dejavniki korenito vplivali na znatno prenovo pristopov druž- benega spraševanja v večinsko slovaško govorečih županijah Ogrske v prvem desetletju 20. stoletja. Vprašanjem so bomo približali predvsem preko tega, kar se v splošnem imenuje „malo družbeno delo“, ki predpostavlja tri tipe dolgoročnih ukrepov, ki so trajali do začetka prve svetovne vojne: kmečke konference in organizacija podeželske mreže zadrug; posebna skrb za pouk; širok spekter konferenc, knjižic, revij, ki širijo novo znanje in podpirajo izobraževanje ljudstva. Naš prispevek bo pri obravnavanju teh vprašanj povečini temeljil na osebnih arhivih in korespondencah glavnih organizatorjev teh omrežij, kot tudi na njihovih javnih govorih in publikacijah. Poudarili bomo njihove namere, refleksijo o sredstvih in delovanju, problemih s katerimi so se soočali, in pomembnostjo teh omrežij v srednjeročni perspektivi.