Istra po letu 1918 je pogosto razumljena kot dežela, razdeljena med dobro oblikovane nacionalne skupine (Italijani, Slovenci in Hrvati). V okviru tovrstne nacionalno osredinjene perspektive je habsburško cesarstvo razumljeno kot leglo nacionalizma, kar je neizogibno privedlo do povojnega zmagoslavja italijanske in jugoslovanske nacionalne države. Seveda so bili nacionalni konflikti in gibanja pomemben del povojnega nemira po ustanovitvi italijanske države (po aneksiji v letu 1920) in pod fašističnim režimom (po letu 1922). A kljub temu bi želel ponuditi na novo uokvirjen pogled na medvojno Istro in pri tem za izhodišče vzeti prepreke in težave, ki so stale na poti izgradnje italijanske države in italijanskega naroda. Ne želim predstaviti fašizma le kot radikalnega izraza italijanskega nacionalizma in njegove dolgoročne sile, ampak se bom osredotočil na njegovo novodobno in korenito dvoumnost v odnosu do »države« in »naroda« v okviru medvojnih okoliščin. Pravzaprav sta fašistično gibanje in režim poskušala graditi na različnih oblikah indiferentnosti do države in naroda (včasih tudi do politike kot take) in jih preoblikovati v lasten dinamičen političen projekt moči, zato bom: 1) pozornost posvetil pozornost situacijskemu naboru političnih in družbenih vzrokov za povojne konflikte; 2) analiziral poizkuse vzpostavitve novih oblik lojalnosti preko grožnje z nasiljem ali dejanskega nasilja, kakor tudi njihove varljive rezultate v očeh fašistov; 3) ponovno pretehtal proces slovenske in hrvaške identifikacije kot nehotene posledice fašističnega pritiska na istrsko podeželje. Prispevek bo prikazal nekatere rezultate arhivskega raziskovanja v Državnem arhivu v Pazinu in Arhivu Republike Slovenije in temeljil na dokumentih italijanske uprave.