V prispevku bom razpravljal o vlogi reških tiskarjev in njihovega poklicnega združenja v času avstro-ogrske monarhije. Kot pripadniki »delavske aristokracije« tiskarji niso imeli zgolj izrazite vloge pri ustanavljanju reških delavskih podpornih društev, temveč so pripadali kronološko prvim kategorijami delavcev, ki so vzpostavile svoja društva. Delavsko podporno društvo reških tiskarjev, ki je nastalo konec 19. stoletja, je delovalo kot neodvisno društvo Ogrske kraljevine do leta 1905. Ločen pravni položaj pa društva ni osamil od ostalih grafičnih delavcev. Društvo je vzpostavilo odnose z drugimi delavskimi organizacijami v jadranskem prostoru, na Hrvaškem in v Slavoniji, in drugje na Ogrskem. Nudili so pomoč potujočim delavcem in sprejemali v svoje vrste nove člane. Razen tovrstnega »duha kategorije«, ki je tiskarjem omogočal izboljšanje delovnih razmer in plač, so bili grafični delavci prav tako vpleteni tudi v oblikovanje lokalnega socialističnega gibanja. Še več, tiskarji niso bili zgolj del delavskega gibanja in podporniki socialistične stranke, saj so bili obenem razumljeni, in so tudi same sebe razumeli na ta način, kot pripadniki dominantne italijansko govoreče skupnosti corpus separatum. Posamezniki, ki so bili vpleteni, in simboli, ki so jih tiskarji uporabljali pri svojih praznovanjih, kažejo na kombiniranje pluralnih identitet: na identiteto delavskega razreda, socialistično zavest in lokalni patriotizem. Še več, njihovo društvo ni ostalo imuno za nacionalne napetosti. Po pritiskih iz budimpeške sindikalne centrale, se je bilo društvo primorano organizirati kot del ogrskega tiskarskega sindikata. Odtlej je bilo društvo tesneje povezano z ogrsko socialistično organizacijo, pri čemer italijansko govoreča večina ni bila postavljena pod vprašaj. Po drugi strani so bile z bližanjem prve svetovne vojne napetosti med Hrvati in Italijani v društvu vse očitnejše. A kljub temu je društvo zaradi »duha kolegialnosti« preživelo tako vojno kot povojno obdobje.