Po spodletelem procesu unifikacije in germanizacije pod Jožefom II. so številni javni uslužbenci (politiki, učenjaki, birokrati) začeli raziskovati in se ukvarjati z različnimi kulturnimi, jezikovnimi in verskimi skupinami, ki so živele v okviru Habsburške monarhije. Zaradi vse glasnejših pozivov k politični avtonomiji in neodvisnosti je vladanje tako heterogeni družbi, kot je bila habsburška monarhija, v 19. stoletju postalo velik izziv. Eden od načinov za preseganje tovrstnih razlik je bila politika »enotnosti v različnosti« dunajskih liberalnih krogov. Ta politika je imela svoje sledilce širom monarhije, med njih pa je spadal tudi prvi poklicni umetnostni zgodovinar in kasnejši minister za verske zadeve in izobraževanje Izidor Kršnjavi (1845-1927). Zagovorniki tega stališča so habsburško monarhijo smatrali za nujen okvir, ki ljudi povezuje in vsem omogoča prosperiteto. Poglavitna ideja tovrstnega svetovnega nazora, ki so ga v petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja gojili dunajski liberalni krogi, in z njimi tudi Kršnjavi, je bila, da je mogoče s pomočjo izobraževanja širokih množic prebivalstva oblikovati javno mnenje. Čeprav so nekateri intelektualci prevzeli tovrstna spoznanja, pa je bila njihova implementacija med širšim prebivalstvom neuspešna. Osrednja ideja projekta je bila blažitev ruralnega nacionalizma z izobraževanjem širokih množic. Vendar pa bile širše množice nacionalizirane prav s strani raznih javnih uslužbencev, s katerimi so bile v neposrednem in vsakodnevnem stiku. Pozitiven Kršnjavijev odnos do kralja in monarhije je bil odraz njegovega šolanja v liberalnih dunajskih krogih. Glede na to, da je bil Kršnjavi obenem zagovornik cesarstva in hrvaški nacionalist, ga je težko umestiti v binarno opozicijo, o kateri navadno govorimo kot o »izključujoče nacionalist – svetovljanski zagovornik cesarstva«. Bistvena ideja v ozadju tako zapletene identitete je bila, da je vloga habsburške monarhije in njene elite razvoj politične identitete brez nacionalnih karakteristik. Taka identiteta bi ljudem omogočala identifikacijo z nadnacionalnim imperijem, a obenem tudi z lastno, lokalno skupnostjo.