Po koncu prve svetovne vojne so zgodovinarji prispevali k oblikovanju pripovedi o tem, da so nacionalne identitete monolitne, liberalne in moderne. Obenem so Habsburški monarhiji očitali, da naj bi bila »ječa narodov«. Tovrstne zgodovinopisne pripovedi so trdile, da je večnarodni značaj države imel za posledico neliberalno obliko vladanja, družbeno neenotnost, ekonomsko zaostalost in razdiralno obliko politike, kar je vse vodilo k nepresenetljivemu propadu cesarstva leta 1918. Od sedemdesetih let 20. stoletja naprej so zgodovinarji obudili ugled cesarstva, razkrili dotlej neraziskana področja nenacionalnih povezav in enotnosti, ekonomskih odvisnosti, monarhičnega patriotizma, deželnih identitet, večjezikovnih lojalnosti in nadnacionalnih združenj. Vendar pa so bile ob tem osredotočanju na družbeni in politični napredek monarhije, kar je vse bilo značilno za zgodovinopisje v preteklega pol stoletja, zanemarjene obsežne okoljske transformacije, do katerih je prišlo v monarhiji v istem obdobju. S tem so bile zapostavljene skupine, ki so v tem času razpravljale o obsegu tovrstnih geofizikalnih sprememb. Monarhija, cesarski uradniki in inženirji, deželni zbori in občine so porabile milijone goldinarjev za regulacijo Donave v Avstriji in na Ogrskem, vse to z namenom, da bi jo naredile primerno za obsežni promet in varno za bivanje vzdolž njene struge. Od srede 19. stoletja naprej so se aktivirala različna združenja, podjetja, aristokrati in izvoljeni uradniki, ki so želeli prispevati k tem preobrazbam in promovirati posege, ki bi zadovoljevali njihove posebne interese. Donava je s tem postala prostor nadnacionalnih mrež udeležencev, ki so se soočali z lokalnimi, deželnimi in cesarskimi oblastmi v prizadevanjih po udejanjenju svojih vizij »podonavskega imperija«. Oblasti pa so nepretrgoma izražale željo po najdevanju rešitev, ki bi promovirale »skupno dobro«. Na osnovi časopisnih, trgovskih in društvenih poročil, zborovanj, peticij ter uradnih memorandumov in zapisnikov bom v prispevku prikazal, kako so ogrske in avstrijske oblasti usklajevale občasno različne interese vzdolž reke z različnimi skupinami, ki so prepoznavale Donavo kot vir njihove družbenoekonomskega preživetja in blaginje.