V vročici revolucij in vojn, ki so pretresle monarhijo v letih 1848/49, je ban Civilne Hrvaške Josip Jelačić, iz lojalnosti do dinastije in Dunaja in iz skrbi, kakšne bodo posledice madžarskega upora za južne Slovane, za ubranitev monarhije mobiliziral vojaško silo v južnoslovanskih pokrajinah. Politično in vojaško dimenzijo Jelačićevega vodenja in njegove vojaške kampanje so dobro pokrili hrvaški in avstrijski zgodovinarji, manj pa je znana njegova sočasna mobilizacija civilne družbe. Zaradi velikih žrtev v prvih spopadih z uporniki, je Jelačić pozval k finančni in človekoljubni pomoči ranjenim vojakom in njihovim družinam. Tako je bilo ustanovljeno društvo za invalidne veterane in njihove družine s podružnicama na Dunaju in v Zagrebu. V začetku petdesetih let 19. stoletja se je društvo preoblikovalo v Zakladu Jelačića bana za nemoćne vojnike i njihove obitelji, ki je postala ena od najpomembnejših človekoljubnih organizacij med Južnimi Slovani v monarhiji vse do konca prve svetovne vojne. Na osnovi virov dunajske in zagrebške sekcije društva bo naš prispevek analiziral začetno obdobje delovanja društva med leti 1848 in 1850. Izhajajoč iz omenjenih virov bo prispevek zagovarjal tri teze: 1) da je lojalnost dinastiji v 19. stoletju lahko presegala versko, regionalno ali nacionalno pripadnost in se združevala okoli karizmatične vojaške osebnosti (Jelačić), kar spodkopava stereotip o letih 1848/49 kot »pomladi narodov«, ki je združila napredne liberalne in nacionalistične sile zoper absolutistični stari red; 2) da so habsburške »periferije«, kot denimo Zagreb, lahko v času krize svojo lojalnost v prvi vrsti izražale monarhičnemu središču na Dunaju in 3) da spontana civilna in vojaška mobilizacija in posledična podpora Dunaju ni bila kratkotrajne narave, ampak je ostala pomemben del družbenega in kulturnega življenja vse do konca 19. stoletja.