V 19. stoletju je nekaj jezikoslovcev in etnografov oblikovalo in nato začelo razširjati zamisel, da bi bilo treba zahodna področja Kraljevine Ogrske razumeti kot ozemlje, ki ga poseljuje prebivalstvo, za katero je značilno, da govori poseben slovanski jezik – slovenski jezik. Na začetku 19. stoletja je bila zamisel najprej formulirana kot jezikoslovna trditev, in sicer v raziskavah znamenitega jezikoslovca Jerneja Kopitarja. Kopitarjeva zamisel slovenske jezikovne skupnosti je v prvi polovici 19. stoletja začela krožiti med pripadniki izobraženih slojev in sčasoma pridobila vplivne podpornike. Sočasno s političnimi, družbenimi in kulturnimi uspehi slovenskega nacionalnega gibanja v avstrijskih dednih deželah, pa se je večalo tudi vedenje o pripadnikih slovenskega naroda, ki da naj naj bi živeli na drugem bregu Mure, tj. na ogrski strani (meje). S trianonskim sporazumom (1920) so »velike sile« predale zahodne ogrske predele na novo vzpostavljeni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovenski nacionalni aktivisti so to odločitev razumeli kot priključitev dotlej neodrešenih rojakov, ki jim je bilo po tisoč letih madžarskega madžarskega podložništva končno dovoljena združitev s preostalimi »brati« v na novo oblikovani politični entiteti. Vendar pa se je kmalu pokazalo, da se socialna in kulturna realnost pokrajine, ki je bila sedaj tudi uradno poznana pod imenom Prekmurje, ne sklada v celoti z etnolingvističnimi podmenami slovenskih nacionalnih aktivistov. Uradniki, ki so bili v Prekmurje poslani iz Ljubljane, so kmalu spoznali, da številni slovensko govoreči prebivalci v Prekmurju uporabljajo knjižni jezik, ki ga sami opredeljujejo kot slovenskega. Vendar pa njihova slovenščina ni bila enaka kot tista, ki so jo uporabljali prihajajoči uradniki. Obenem domačini jezika prišlekov niso imeli za slovenskega. Še več, uradniki so kmalu spoznali, da so prebivalci Prekmurja sicer same sebe razumeli kot Slovence, a ne na način, kot so uradniki verjeli, da bi se morali. Lokalno prebivalstvo je slovenske uradnike, ki so prihajali v Prekmurje, opredeljevali kot Slavce in ne kot Slovence.