Pričujoči prispevek bo analiziral prednacionalne identitete pravoslavnih kr- ščanskih skupnosti v avtonomni provinci Vzhodni Rumeliji, kakor tudi pristop bolgarskega nacionalističnega diskurza k tem skupnostim v obdobju oblikovanja nacionalne države (1878-1908). Osmansko cesarstvo je bilo jezikovno in versko mešano, tako imenovani millet-i Rum ali grška pravoslavna skupnost pa je v okviru imperija predstavljala največjo nemuslimansko skupnost. Sestavljali je niso samo grško ampak tudi slovansko, vlaško/aromunsko in albansko govoreči pravoslavci v evropskih provincah cesarstva. Za vso to prebivalstvo se je do 19. stoletja v zahodnih diplomatskih korespondencah uporabljal izraz Grki (les Grecs), v osmanskih dokumentih pa so bili opredeljeni kot Rumi, saj so jih identificirali kot pripadnike Ekumenskega patriarhata v Konstantinoplu. Po enostranski razglasitvi bolgarskega eksarhata maja 1872, sta grški in bolgarski nacionalistični inteligenci začeli oblikovati dve nasprotujoči si nacionalni identiteti – bolgarsko in grško. Kljub temu so tako slovansko kot grško govoreče pravoslavne skupnosti v Vzhodni Rumeliji tudi v obdobju po vzpostavitvi Bolgarske kneževine in avtonomije v Vzhodni Rumeliji (1878, obe pod osmanskim suzerenstvom) zase še zmeraj uporabljale prednacionalne kategorije, kot so »Kristjani« (Χριστιανοί), »Romejci« (Ῥωμαῖοι), “Karioti” (Καραιτοι), ali “Grekomani” (Γραικομάνοι). Trgovske skupnosti po mestih, denimo, so sebe še zmeraj označevale za ‚Ρομαιοι‘ (Romejci/Rumi), svoje naselbine pa kot ‚Ρομαιων κατοικια‘ (Rhomaion katoikia/rumska prebivališča). V razgretem ozračju v obdobju sporov med patriarhatom in eksarhatom je kmetom še zmeraj najbolj ustrezala oznaka »Kristjan«. Niso se identificirali niti kot Grki niti kot Bolgari, ampak kot dediči Rimskega imperija, pri oblikovanju njihove identitete pa je imelo pomembno vlogo pravoslavje. Ti vzorci identifikacije so med pravoslavnimi skupnostmi vztrajali tudi po tem, ko je bila leta 1885 Vzhodna Rumelija združena s Kneževino Bolgarijo. Vendar pa je bolgarski nacionalistič- ni diskurz že v letih 1906 in 19007, malo pred razglasitvijo bolgarske neodvisnosti, vzel na piko rabo grškega jezika, zoper Grke uperjeni izbruhi nasilja pa so ustrahovali prebivalstvo po mestih in vaseh.