Šola kot izobraževalna institucija in močna državna instanca, ki ima pomembno vlogo pri oblikovanju narodne zavesti in (samo)podobe učencev, z različnimi mehanizmi katalizira družbeno in (kulturno)politično dogajanje. Eden teh mehanizmov je, tako teza pričujočega prispevka, tudi pouk književnosti, ki je potekal v okviru ur nemščine in slovenščine na klasičnih oz. humanističnih gimnazijah na Slovenskem. V središču raziskave sta klasični gimnaziji v Ljubljani in v Mariboru, selektivno pa so upoštevane tudi druge gimnazije, ki so jih obiskovali slovenski učenci. Na podlagi empiričnega gradiva, letnih šolskih poročil/izvestij oz. Jahresberichte, ki so izhajali od gimnazijske reforme leta 1849 do razpada monarhije leta 1918, prispevek proučuje, kako se je domoljubnost izražala – in privzgajala – v okviru šolskih in maturitetnih spisov ter obveznega čtiva, kakšne podobnosti oz. razlike zaznamujejo pouk slovenščine in nemščine na izbranih gimnazijah, v kakšnem razmerju sta bili ožja in širša domovina ter kateri avtorji, literarna dela in citati so pri tem odigrali odločilno vlogo.