Pouk zgodovine je precej bolj dinamičen proces, kot smo si pripravljeni priznati, saj prehiteva tudi najbolj inovativne učitelje. Zato še toliko bolj potrebuje sistematično organiziran premislek o tem, kako nanj vplivajo prihajajoče novosti. 38. zborovanje ZZDS je s tematskim sklopom Pogledi na pouk zgodovine v šoli idealen prostor za strokovni premislek o tem ali pouk zgodovine ustrezno sledi naglemu razvoju družbe ter ali so njegove vsebine ustrezne za sodobni čas. Sodobna informacijsko-komunikacijska tehnologija nam pri pouku omogoča enostaven in hiter dostop do informacij, a vemo, da so te zares uporabne le za tistega, ki ima dovolj znanja, da jih lahko kritično sprejema. Znanja, ki jih pridobimo v šoli, morajo ostati živa in se tiho razvijati dalje. V mladih ne smemo ubiti radovednosti, kajti ta je ključna tako v šoli kot v znanosti. Zato ne le avtonomija, temveč strokovno premišljena podpora učiteljem je tisto, kar bi moralo usmerjati sodobni pouk zgodovine. Prispevek skuša na podlagi analize učnih načrtov in srednješolskih veljavnih učbenikov usmeriti premislek o tem kam in do kod hoče srednješolski pouk zgodovine ter odgovoriti na vprašanji kaj pričakujejo poslušalci (dijaki) ter kaj zmoremo pripovedovalci (profesorji). Naj nam torej v prihodnosti raje muze (in ne šolski politiki) usmerjajo pouk zgodovine.