Namen razprave je predstaviti osnovne značilnosti gimnazijskega literarnega kanona v avstrijski (cislajtanski) polovici dvojne monarhije na začetku 20. stoletja preko analize letnih poročil Državne gimnazije v Gorici. Literarni kanon lahko opredelimo kot skupek literarnih del, ki iz različnih razlogov v določeni družbi (ter določenem časovnem obdobju) veljajo kot izrazito dragocena, pomembna in vplivna. Skladno s tem želijo družbe preko svojih institucij znanje o njih prenesti tudi na prihodnje rodove, kar se vse od vzpostavitve moderne države dogaja predvsem v šoli. Ker je sestava različnih literarnih kanonov vedno odvisna od sočasnih estetskih, idejnih, religioznih in drugih prepričanj, ne moremo resnično razumeti njihove sestave brez seznanitve s širšim družbenim kontekstom. Skladno s tem je razprava razdeljena na dva dela. V prvem delu so shematično predstavljeni ideali t.i. neohumanizma, prevladujočega filozofsko-pedagoškega gibanja 19. stol. v srednji Evropi ter položaj gimnazije v izobraževalnem sistemu habsburške monarhije. Drugi, empirični del, pa prikazuje izbrane avtorje in njihova dela, ki so jih obravnavali dijaki na goriški gimnaziji na začetku 20. stol. Že sama razporeditev ur kaže na izrazito prevlado humanističnih predmetov, predvsem jezikov oz. literature. Pri obravnavanih avtorjih prevladujejo predstavniki grško-rimske antike, v okviru nacionalnih literarnih kanonov pa avtorji »neoklasične« usmeritve. Spričo kulturno-normativne vloge, ki jo literarni kanon vedno igra v določeni družbi, razprava odpira vpogled v širši družbeno-kulturni kontekst habsburške monarhije pred začetkom prve svetovne vojne.