Širina delovnega polja učiteljev je ob koncu 19. stoletja in v prvih desetletjih 20. stoletja poleg rednega šolskega dela zajemala raznovrstno delovanje na širšem družbenem, kulturnem, in gospodarskem področju. Učitelji in učiteljice, ki so bili z dekreti postavljeni na delovna mesta v območja in kraje, ki jih prej niso poznali, so hitro opazili posebnosti v načinu življenja ljudi, v njihovih šegah in navadah, v zanimivih tradicionalnih izdelkih. Življenje v Beli krajini je zaznamovala obmejna geografska lega in zgodovinski tokovi, ki so vplivali na samosvojo etnološko podobo. Posamezne učitelje, ki so delovali na tem območju, so te posebnosti in značilnosti tako pritegnile, da so se začeli aktivno ukvarjati z zapisovanjem, zbiranjem in ohranjanjem etnološke dediščine Bele krajine. Prispevek predstavlja delovanje nekaj izbranih učiteljev in učiteljic, ki so pred drugo svetovno vojno poučevali na šolah v Beli krajini in se posvečali skrbi za ohranjanje narodopisnega gradiva. Med njimi so bili: Bernard Tomšič, Ivan Štrukelj, Leopoldina Bavdek, Božo Račič, Albin Čebular, Lojze Zupanc, Drago Vončina. V predvojno šolsko delo so bili vključeni tudi duhovniki, pri tem velja omeniti Jurija Kobeta in Ivana Šašlja. Delo učiteljev in učiteljic ima velik pomen pri tem, da se je etnološka dediščina Bele krajine ohranila.