Film je pomembno izrazno sredstvo, ki predstavlja ne le umetnost gibanja, ampak s premišljeno uporabo pridobi tudi izobraževalno funkcijo, saj sodi med didaktično metodo dela z informacijskokomunikacijsko tehnologijo (IKT). Z vključevanjem filma v pouk zgodovine, postane film orodje v učiteljevih rokah, ki dijaku približa vsebino, mu omogoča vpogled v takratni zgodovinski čas in prostor ter mu odpira pot k njegovi domišljiji oziroma kot meni Tomić, »filmi omogočajo dinamično prikazovanje prostorsko in časovno oddaljenih objektov in dogodkov«.1 Učitelji se lahko poslužujemo različnih žanrov filma, čeprav pri uporabi v razredu prevladujeta dokumentarni in zgodovinsko igrani film. Prav tako lahko z uresničitvijo ključnih ciljev (tako operativnih kot procesnih) pri dijakih razvijamo ključno kompetenco sporazumevanja v maternem jeziku in digitalno pismenost ter nadgrajujemo njihovo zgodovinsko znanje s pravilno in smotrno uporabo filmske vzgoje. V okviru prispevka bosta prikazani dve različni dobri šolski praksi, in sicer v obliki medpredmetno zasnovane filmske delavnice in v obliki razvijanja točno določene veščine (pisanje zgodovinskega eseja s pomočjo filma).