Na preseku politične, pedagoške in zgodovinopisne dimenzije organizacije pouka zgodovine v obvezni (javni) šoli določenega prostora in časa se v šolskem polju formirajo realni pogoji za profesionalno delovanje učitelja zgodovine. Z elementi posameznih pogojev učiteljskega poklica se kandidat za učitelja zgodovine seznani v času svojega šolanja oz. študija. Še pred nastopom samega dela učitelja zgodovine pa pristojni državni organi presojajo o kandidatovi ustreznosti, s čemer se (med drugim) tudi ugotavlja, ali kandidat sprejema državno veljavne standarde poklica. Na osnovi vsebinske in metodološke analize učbenikov za zgodovino obvezne šole v SR Sloveniji in Nemški demokratični Republiki s konca 1980ih let ugotavljamo, koliko manevrskega prostora je (učbeniški) kanon sodobne zgodovine dopuščal učitelju zgodovine, da je lahko po eni strani zadovoljil profesionalnim standardom svojega poklica in se po drugi strani osebnostno prilagajal spreminjajočim se družbeno-političnim razmeram. Z vidika didaktike zgodovine analiziramo proces transformacije pogojev profesionalnega delovanja učiteljev zgodovine na prehodu iz socialistične v pluralno družbo, ki posledično opredeljuje nov psihološki profil sodobnega učitelja zgodovine.