Na območju treh dolin, Mežiške, Mislinjske in dela Dravske, so bili do 19. stoletja le redki deležni formalnega izobraževanja v župnijski, meščanski, trški šoli ali trivialki. Znanja in vedenja o zemlji, vremenu, boleznih pri živalih in ljudeh, njihovem zdravljenju in zdravilnih učinkih zelišč so na mlajše generacije prenašali z ustnim izročilom. Prvi zapisi teh znanj so na Koroškem nastali v 18. stoletju. Prvi ohranjen pisni dokument o rabi slovenskega jezika v Mežiški dolini je Črnjanski rokopis iz 17. stoletja, stoletje mlajši Leški rokopis je primer za Koroško značilne bukovniške dejavnosti. Pismenost in tisk sta krepila gospodarski razvoj in znanstvene raziskave. Na Koroškem je pomembno izobraževalno vlogo opravljala leta 1851 ustanovljena slovenska založba Mohorjeva družba v Celovcu. V vse slovensko gibanje bralne kulture se je razvila Bralna značka, prvič podeljena leta 1961 na Prevaljah. 51 Raba slovenskega jezika v osnovnih šolah v 19. stoletju ni bila samoumevna. Pod vplivom germanizacije so prevladale utrakvistične šole, s prevladujočim nemškim jezikom. K temu so dodatno pripomogla tudi nemška društva Schulverein. Nemščino je po prvi vojni zamenja srbščina. Gospodarske in politične spremembe so vplivale na organiziranost šol in zaradi geografskega terena so za območje značilne številne podružnične osnovne šole, s specifičnim učnim procesom. Uvedba obveznega šolstva je tesno povezana z razvojem industrije, ki je za ustvarjanje vedno večjega kapitala potrebovala vse več in bolj izobražene delavce. Posamezniki so strokovna znanja pridobili na tujih višjih šolah in univerzah, a večina je bila priučenih delavcev. Vrzel so nekoliko zapolnili po letu 1920 z uvedbo meščanskih šol, v obdobju socializma pa s poklicnimi šolami in gimnazijo. Podjetja so organizirala interno izobraževanje ter podpirala program Ljudske univerze in fakultet v Mariboru in Ljubljani. Pomemben institut izobraževanja je štipendiranje, sprva v podporo posameznikom, v obdobju socializma pa skoraj slehernemu dijaku in študentu, kar je vplivalo na splošen dvig izobrazbe. Bivanje v dijaškem domu je omogočilo izobraževanje tudi najbolj oddaljenim. Neformalno izobraževanje je od druge polovice 19. stoletja potekalo v okviru različnih in številnih društev, ki so prirejala številna predavanja. V proces izobraževanja odraslih so se s predavanji in razstavami vključili učitelji, zdravniki in drugi izobraženci.