Slovenci so se – kot je znano – v 19. stoletju (torej v približno sto letih) razvili iz slabo oz. v veliki večini nepismenega ljudstva v enega najbolj pismenih narodov v Habsburški monarhiji, kar je bila nesporno zasluga avstrijskega osnovnega šolstva. Čeprav je avstrijski šolski sistem skoraj vse stoletje in v večini avstrijskih dežel s slovanskim prebivalstvom težil h germanizaciji (oz. italijanizaciji in madžarizaciji), je bil v primerjavi s francoskim ali britanskim neprimerno bolj socialno, kulturno in (z vse večjim upoštevanjem »deželnih« jezikov) tudi nacionalno odprt. Tako je odločilno prispeval k modernemu socialnemu, kulturnemu in narodnostnemu oblikovanju vseh habsburških narodov, posebej pa seveda narodov, ki še niso imeli trdnejših narodno opredeljenih elit in so s sodobno mislečim izobraženstvom šele dobili aktivne nosilce in oblikovalce narodne zavesti in politike. Odstotek srednješolsko in univerzitetno izobraženega meščanstva je bil sicer v deželah s slovenskim prebivalstvom, kot je večkrat opozoril Vasilij Melik, zaradi slabše socialne strukture, slabše razvitega srednjega šolstva in dejstva, da na Slovenskem z izjemo bogoslovnih seminarjev ni bilo visokih šol vse do propada monarhije precej nižji kot pri Nemcih, Poljakih in Čehih. Toda od štiridesetih let 19. stoletja je prav s šolanjem na višjih in visokih šolah naglo raslo število slovenskih izobražencev, ki so v drugi polovici 19. stoletja postali glasniki slovenskih narodnih zahtev, širjenje in rast pismenosti prebivalstva pa sta pospeševala poznavanje »narodnega (knjižnega) jezika«, kulturo branja in oblikovanje narodnih občutij pripadnosti.