Habsburška monarhija je bila po krizi, ki jo je povzročila vojna za avstrijsko nasledstvo, na poti ideološke preobrazbe. Svetovalci in ministri Marije Terezije so pod vplivom idej razsvetljenstva monarhijo usmerjali k državi, ki je naravni vir izboljšanja razmer za svoje ljudi. Habsburška monarhija je po letu 1740 postala utelešenje vladavine kralja – filozofa za obče dobro in teorij o pravni državi mislecev kot so bili Pufendorf, Wolff, Martini in Sonnenfels. Čeprav je Marija Terezija le nerada sprejela preusmeritev k duhu razsvetljenstva, so njena sinova Jožef II in Leopold II in njen vnuk Franc II/I v tej preusmeritvi prepoznavali koristi in pozitivne dejavnike, ki jih mora monarhija prevzeti v dobro države in prebivalstva. V času od reform Jožefa II do razglasitve Občega državljanskega zakonika leta 1811 je Habsburška monarhija na ta način dobila moderne države temelje, ki so ji omogočili, da je preživela revolucijo leta 1848 in njej sledeče krize do prve svetovne vojne.