Ob opazovanju številnih vzporednic med visokosrednjeveškim Rajhenburgom in drugimi salzburškimi gradovi nas preseneti njihovo število in raznolikost. Tesne povezave zasledimo tako na področju arhitekture, stavbarstva kot rokodelstva, kar je pri raziskavah gradov zelo redko. Medtem ko je za sakralno ustvarjanje že dolgo dokazan obstoj stavbarskih delavnic, lokalnih tradicij in zaprtih skupin kiparjev, tega pri gradnji gradov v Srednji Evropi 12. stoletja do sedaj skoraj nismo zasledili. Ker je salzburška nadškofija razpolagala z načrtovalci in rokodelci, izučenimi ob gradnji cerkva, ji je že zgodaj uspelo ustvariti sistematično nadregionalno organizacijo, ki je služila ciljem reformnih teženj graditeljev. Pri tem lahko opazimo celo posamezne razvojne stopnje. Na jugu so očitno sprva gradili velike obrambne stolpe, nato so prešli na večstranična obodna obzidja z dominantnimi utrjenimi hišami, končno pa so se posvetili reprezentančnim dvoranam in kapelam. V pozni romaniki so za časa nadškofa Eberharda II. (1200–1246) sledile nadaljnje med seboj usklajene skupine gradov s pravokotnimi stavbnimi jedri in ločenimi upravnimi deli. Gradnja gradov salzburške nadškofije je bila torej del političnega sistema, ki naj bi služil vzpostavitvi in ohranjanju gospostvenih pravic. Pri tem niso zasedli le strateško pomembnih položajev z varnimi oporišči, temveč so se glede arhitektonskega programa zgledovali po takratnih reprezentančnih zgradbah deželnoknežjega visokega plemstva. V 12. stoletju je treba biti poleg na utrjene hiše pozoren zlasti na kombinacijo dvorane in kapele. Ta osnovna zasnova je bila od zgodnjega srednjega veka dalje značilna tako za gradnje kraljevskih in cesarskih dvorov kot tudi za škofijske in nadškofijske rezidenčne gradnje v Svetem rimskem cesarstvu. Zdi se, da gre za povsem programsko odločitev, saj so škofi sprva veljali za predstavnika kralja. Zlasti za časa Salijcev (1024–1125) se je razvil ostro začrtani gradbeni kanon, ki je dopuščal veliko dvorišče, palacij in grajsko kapelo. Ko je bil Lotar III. leta 1125 povzdignjen v staufovskega kralja, je prišlo do renesanse kraljevske dvorske kulture, ki naj bi s svojo bleščečo arhitekturo popravila podobo vladarja, skaljeno zaradi investiturnega boja. Z neposrednim poseganjem po karolinški oziroma salijski gradbeni tradiciji so zlasti v Goslarju grad razširili z bogato dvorano in stranskimi kapelami. Pri tem so ponovno upoštevali stari načeli pravega kota in aksialnosti. Lotar je z močno podporo nadškofov iz Mainza in Trierja prišel na oblast v smislu rimske kurije in zelo verjetno je, da je prav njegov najljubši dvor v Goslarju postal vzor za salzburške gradnje. Pod Wittelsbachi pa se je dokončno izoblikoval tisti politični okvir, ki je svetni gospodi v cesarstvu omogočal uresničevanje novih meril na področju stavbarstva. Do izraza prihajajo visoke zahteve nadškofov kot namestnikov papeške stranke v cesarstvu, pa tudi njihov lastni, prav nič ponižni značaj. V središču pozornosti so bile seveda glavne rezidence salzburškega nadškofa Hohensalzburg, Hohenwerfen, Regensburg in Breže (Friesach), toda prav primer gradu Rajhenburg kaže, da so nadškofi pripisovali velik pomen visoki stopnji reprezentativnosti ter odlični kvaliteti arhitektonskih in rokodelskih del tudi pri grajskih zgradbah na obrobju svojih posesti