Prispevek na podlagi spominov nekaterih vodilnih jugoslovanskih
vojaških uslužbencev prikazuje določene prakse,
ki so v svetovni trgovini z orožjem predstavljale stalnico, vendar
pa se niso nujno vklapljale v ideološke okvire delovanja
druge jugoslovanske države. Koruptivnost visokih državnih
uradnikov v državah v razvoju je pogosto omogočala izpeljavo
vojaških poslov, jugoslovanska orožarska trgovina pa se je
oklepala vzorcev delovanja, ki so temeljili na politiki neuvrščenosti
in postajali vse manj učinkoviti. Ideološki problem
je predstavljalo plačevanje provizij, ki je odpiralo vsa vrata in
omogočalo konkurenčno poslovanje. Razvidno je dojemanje
provizij kot nečesa nedopustnega in nemoralnega, čeprav
pragmatičnega, vendar je bilo poseganje po »modernih metodah
obdelovanja tržišča« nujno potrebno za obstoj na trgu.
Trgovina z orožjem in spremljajočimi storitvami je namreč
v jugoslovanski proračun prinašala dvakrat več kot turizem,
zato nerazumevanje koncepta provizije/podkupnine v osemdesetih
letih ni prišlo več v poštev.