Članek obravnava eksodus iz cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, in sicer v okviru širšega fenomena eksodusa prebivalstva Julijske krajine in Dalmacije, o katerem so podane bistvene značilnosti. Avtor začne z razvojem pojma »eksodus«, ki je bil sprva militanten termin, postopoma pa je postal splošna interpretativna kategorija, ki se uporablja za opisovanje posebne vrste prisilnega preseljevanja, do katerega je prišlo v Evropi, ki je drugačno, kot so deportacije in izgoni. Avtor nato analizira glavne spodbude, ki so porajale eksodus, in pri tem posebno pozornost posveti politiki »slovansko-italijanskega bratstva«kot strategije selektivne integracije, pa tudi delovanju »ljudskih oblasti«. Do enakih procesov je prišlo tudi v coni B STO, čeprav so se tam zaradi negotovosti državne pripadnosti tega območja le-ti zavlekli vse do leta 1954. Obravnava zlasti odnose med italijanskim prebivalstvom in novimi oblastmi ter pri tem tudi nakaže nekatere smeri najnovejših raziskav. Prav tako opozori na še ne končane raziskave o Narodnoosvobodilnem odboru za Istro in radijski postaji Radio Venezia Giulia. Na koncu se posveti zadnji fazi tržaškega vprašanja, ki se je zaključila s podpisom Spomenice o soglasju, ki mu je sledila odselitev skoraj vsega italijanskega prebivalstva iz cone B STO, in naselitvi ezulov na Tržaškem.