Srednjeveški gradovi imajo posebno lego v prostoru, saj običajno stojijo na izpostavljenih mestih nad skalnimi
previsi tik nad naselji ali pomembnimi starimi potmi. Stolpi in obrambni zidovi, palaciji, kapele in drugi grajski
prostori so se v stoletjih svojega razvoja dvignili iz naravnih sten, kakor da bi zrasli iz njih. Bistvena sestavina
skrivnostne lepote gradov je prav ta, skoraj nerazločljiva in nerazložljiva bližina narave. V prispevku avtor
pokaže, kako se natančno izbrana strateška lega zaradi nadzora nad prostorom skozi stoletja spremeni v estetski
fenomen, ki z odprtinami in smermi na začetku poti diha s celo pokrajino. Grad ni samo kristalizacija kulturnih
sledi, temveč tudi instrument za opazovanje pokrajine, ki nosi v sebi akord celote. Prav gradovi lahko odtujenega
sodobnega človeka približajo kulturi in naravi stvarnega prostora ter mu spet dajo ne samo pregled nad celoto,
temveč tudi vpogled vanjo.