Prispevek skozi zgodovinopisno optiko predstavlja odnos javnosti do izseljenstva, kjer se srečamo s pogostim čustvenim reagiranjem v odnosu do realnosti. Ta se odraža v vprašanju razdvojenostii izseljencev, pri ugotavljanju njihovega števila in splošnega odnosa slovenske javnosti do tega pojava in procesa. Poudarjena je vloga posameznika in njegove volje pri odhajanju v svet in pri različnih opredeljevanjih, npr. stanem Slovenec ali ne, se vrnem domov ali ostanem v tujini ipd. Avtor ugotavlja raznolikost pristopov v zvezi z ocenjevanjem števila slovenskih izseljencev po svetu in množičnostjo izseljevanja in pretiravanji v tej zvezi. Največjo pozornost posveča razlogom za odhod in pretiranemu negativnemu reagiranju slovenske javnosti na izseljevanje Slovencev v 19. in 20. stoletju, in sicer z vidika ogroženosti zaradi maloštevilnosti Slovencev in nevarnosti tujine, pri čemer je bila najbolj dejavna katoliška Cerkev.