Vse do druge polovice 18. stoletja je bilo pokopališče
kot območje, ki je pripadalo župnijski
cerkvi in s tem območju cerkvenega prava, izvzeto
iz posvetne zakonodaje habsburške monarhije.
To se je korenito spremenilo z začetkom
vladavine Jožefa II. Monarh je bil namreč dobro
seznanjen z idejami razsvetljenstva in njegovimi
ideali demistifikacije, racionalnosti in koristnosti.
Na eni strani je skušal katoliški Cerkvi odvzeti
njene posebne pravice in jih vključiti v posvetni
oblastni aparat, po drugi strani pa se je trudil široko
razčlenjeno cerkveno organizacijsko strukturo
uporabiti za posvetne namene absolutistične
in centralistične Države.