V razpravi avtor raziskuje dogajanja ob kinematografskih predvajanjih t.i. pikantnih filmov na Slovenskem na prehodu v
20. stoletje. Prvi del je posvečen prvim predvajanjem takšnih posnetkov ob koncu 19. stoletja, ki jih je v tem prostoru predvajal
lastnik potujočega kina Johann Blaser, drugi del pa času tik pred in med prvo svetovno vojno, ko so kinematografi
postali že stalni. V tem času je namreč večjo pozornost pikantnim filmskim predstavam namenil tudi ljubljanski škof Anton
Bonaventura Jeglič. Delo temelji na časopisju in zapuščini škofa Antona Bonaveture Jegliča, ki jo hranijo v Nadškofijskem
arhivu Ljubljana, ter na njegovem dnevniku, ki ga v prepisu hranijo v Arhivu Republike Slovenije.