Gustav Adolf Lindner (1828-1887) velja za enega najbolj markantnih pedagogov druge polovice 19. stoletja na področju Habsburške monarhije in širše. Rojen je bil na Češkem, kjer je tudi študiral in se zaposlil kot učitelj, vendar je moral zaradi liberalnih pogledov iskati službo drugje. Leta 1854 ga je poklicna pot privedla v Slovenijo, kjer je kot učitelj na gimnaziji v Celju ostal do leta 1872. V tem času je napisal tri učbenike s področja filozofske propedevtike, ki so bili na gimnazijah v monarhiji splošno uveljavljeni in še nekatere odmevne tekste. Leta 1870 je postal član predsedstva Društva za znanstveno pedagogiko (Verein für wissenschaftliche Pädagogik), ki ga je dve leti pred tem v Leipzigu ustanovil Tuiscon Ziller. Gre za društvo, ki je bilo intelektualni center herbartistične pedagogike – pedagoške doktrine, ki je prevladovala do preloma stoletja in ohranjala svojo moč še med obema vojnama. Lindner velja za precej samosvojega predstavnika herbartizma in je zaradi razhajanj z vodilnimi predstavniki iz društva kmalu izstopil. Ne glede na to pa prisotnost Lindnerja v Celju in njegova takratna mednarodna dejavnost pomenita stik z najodličnejšo pedagoško teorijo tistega časa, ki je daleč presegal nivo pedagoške misli v domačem okolju.